Čipka - razkošje ali priložnost

Izvedba tega projekta je financirana s strani Evropske komisije.



Vsebina publikacije ( komunikacije) je izključno odgovornost avtorja in v nobenem primeru ne predstavlja stališč Evropske komisije.
Čipkarska šola Idrija je koordinatorka mednarodnega projekta Čipka – razkošje in priložnost, ki poteka v okviru projektov Leonardo da Vinci partnerstva in je sofinanciran s strani Evropske skupnosti. Projekt je vključen v akcijski program s področja izobraževanja in usposabljanja, poimenovan Vseživljenjsko učenje. Strokovno in tehnično podporo pri izvajanju projekta zagotavlja slovenska nacionalna agencija za evropske projekte – CMEPIUS.
 
Idejna zasnova za pripravo projekta Čipka – razkošje in priložnost je bila misel in vedenje o neskončnim metrih čipk, ki so jih tekom stoletij odnesli in odpeljali iz Idrije. Tako kot drugod po Evropi, je bilo tudi v Idriji klekljanje priložnost za premajhen, pa vendarle nadvse potreben zaslužek žensk, s katerim so doprinesle k družinskemu proračunu. Kupci oz. uporabniki čipk so izhajali iz drugačnih razmer, lahko so si privoščili čipkasto razkošje. Prav to, kako se je čipka uporabljala, predvsem v 19. stoletju in do začetka prve svetovne vojne, želimo prikazati skozi projektne aktivnosti. Rezultat projektnih aktivnosti bo razstava ob zaključku projekta, junija 2010 v Idriji, kjer bodo predstavljeni primeri oblačil z ročno klekljano čipko iz vseh držav, ki v projektu sodelujemo.

Koordinator projekta:
Gimnazija Jurija Vege Idrija – Čipkarska šola Idrija, Slovenija
www.cipkarskasola.si
Pridruženi partner pri koordinatorju:
Celin Mojca Modni Studio
www.celinmojca.si
Pri zasnovi in realizaciji projektnih aktivnosti Čipkarska šola Idrija sodeluje z Mestnim muzejem Idrija.

Projektni partnerji:
Kantschool Artofil, Tielrode, Belgija
www.artofil.be
Forum Alte Spitze, Ubach Palenberg, Nemčija
www.forum-alte-spitze.de
Gozo Centre for Art and Crafts, Gozo, Malta
www.gozoarts.com
Regione Abruzzo, L'Aqila, Italija
www.regione.abruzzo.it
Associacio Taller Escola Vol i Boixet, Barcelona, Španija
http://www.voliboixet.org

Projektne aktivnosti trajajo od 1. 8. 2008 do 31. 7. 2010.

MEDNARODNA RAZSTAVA:  ČIPKA, RAZKOŠJE ALI PRILOŽNOST

Razstavišče Nikolaja Pirnata, grad Gewerkenegg, Prelovčeva 9, Idrija
Urnik: od 19. 6. do 31. 8. 2010, vsak dan od 9.00 do 18.00
 
Razstava Čipka, razkošje ali priložnost je postavljena ob zaključku mednarodnega projekta Lace – wealth for the rich, blessing for the poor, ki je potekal od 2008 – 2010 v okviru programa Vseživljenjsko učenje pri Evropski uniji v podrogramu Leonardo da Vinci Partnerstva. Pobudnica in koordinatorka projekta je Gimnazija Jurija Vege Idrija Čipkarska šola Idrija s pridruženim partnerjem Celin Mojca Modni Studio. Pri zasnovi in realizaciji projektnih aktivnosti Čipkarska šola Idrija sodeluje z Mestnim muzejem Idrija. Strokovno in tehnično podporo pri izvajanju projekta je zagotavljala slovenska nacionalna agencija za evropske projekte – CMEPIUS.  Ostali partnerji so: Kantschool Artofil, Themse v Belgiji, Forum Alte Spitze, Ubach Palenberg v Nemčij, Gozo Centre for Art and Crafts, Gozo na Malti, Regione Abruzzo, L'Aqila v Italiji, Associacio Taller Escola Vol i Boixet, Barcelona v Španiji.
 
Vsaka od partnerskih organizacij izvaja formalno ali neformalno izobraževanje na področju ročnega klekljanja ali šivanja čipk in skrbi za ohranjanje in razvoj tega znanja. Prav tako se vsaka od partnerskih organizacij trudi iskati načine uporabe ročno klekljanih in šivanih čipk v sodobnem času, pri čemer se soočajo s sorodnimi problemi in sorodnimi cilji. Ročno izdelane čipke so del tradicije držav partneric, vendar s pomembnimi razlikami v tehnikah izdelovanja čipk, ki so se ali se še izdelujejo. 

Ideja o pripravi in realizaciji projekta je nastala ob razmišljanju o položaju klekljaric nekoč in danes in o neskončnih metrih čipk, ki so jih tekom stoletij odnesli in odpeljali iz Idrije, prav tako pa tudi iz drugih klekljarskih središč. Tako kot drugod po Evropi, je bilo tudi v Idriji klekljanje priložnost za premajhen, pa vendarle nadvse potreben zaslužek žensk, s katerim so doprinesle k družinskemu proračunu. Klekljanje čipk je bilo v materialnem smislu ponekod dejansko možnost za preživetje, drugod priložnost za boljše življenje.
Kupci oz. uporabniki čipk so izhajali iz drugačnih razmer, lahko so si privoščili čipkasto razkošje Položaj posameznika v družbi je bilo mogoče razbrati iz čipke, ki jo je le-ta nosil. Širina čipke, njena velikost, način izdelave,  barva in uporabljeni materiali so imeli sporočilno noto.

 Ker je bil razkorak med okoljem v katerem so čipke nastajale in med tistim, kjer so se čipke uporabljale, podoben v večini evropskih klekljarskih centrov, se nam je mednarodni projekt v okviru EU pokazal kot lepa priložnost za predstavitev omenjenega stanja. Zato je bila glavna projektna aktivnost primerjava oblačilne kulture in rekonstrukcija oblačil iz obdobij do prve svetovne vojne, ki so bila okrašena z ročno klekljano ali šivano čipko. Kot je razvidno iz pričujoče razstave, je bil cilj dosežen, saj je rekonstruiranih 18 primerov oblačil, ki so vsa izdelana na visoki kakovostni ravni. Ob tem pa so bili v projektu realizirani še naslednji rezultati: izvedena delavnica rekonstruiranja starih čipk, pripravljena in testno implementirana modula za učenje risanja vzorcev za klekljanje in za ročno všivanje čipk, izpolnjenih je bilo preko 40 Europass življenjepisov sodelujočih v projektu.

Delo je potekalo na sedmih mednarodnih projektnih srečanjih, ki so bila izvedena v vseh državah partnericah, kjer smo se predvsem dogovarjali, usklajevali in analizirali vsebine, ki so bile pripravljene ali realizirane med srečanji v posameznih državah partnericah.  Z udeležbo na projektnih srečanjih je bilo skupno realiziranih preko 100 mobilnosti.
Ob navedenih strokovnih rezultatih pa ne gre zanemariti dodane vrednosti projekta, ki se najbolj odraža v mednarodnih izkušnjah, ki so si jih pridobile tako imenovane projektne klekljarice in izdelovalke šivanih čipk.  Postavljene so bile pred težko nalogo, saj se je bilo v kratkem času potrebno še marsičesa naučiti in nato izdelati čipke, ki krasijo razstavljena oblačila. Bile so zelo pisana druščina s starostno strukturo od 24 do 77 let, vsaka s svojo življenjsko izkušnjo in motivom zakaj sodelovati v mednarodnem projektu. Ob klekljaricah in izdelovalkah šivanih čipk ne smemo pozabiti na šivilje. Tudi pri njih ni šlo brez iskanja virov, študij oblačil iz preteklih stoletij, proučevanja navad v oblačilnih kulturah v državah partnericah in modnih smernic preteklih stoletij. Nenazadnje, šiviljam ni bilo dovoljeno uporabiti zadrge kot jo poznamo danes, če je oblačilo izhajala iz obdobja, ko zadrg še niso poznali.  Vse, brez izjeme, so svoje delo odlično opravile, zato si na razstavi vzemite čas in poglejte podrobnosti. Za rekonstruirana slovenska oblačila pa ima projekt še posebno veliko dodano vrednost, saj je bila rekonstruirana po naših podatkih najstarejša ohranjeno ročno klekljano čipko v Sloveniji, čipka, ki je bila najdena v Valvasorjevi grobnici. Čeprav ni bilo dokazano, da je čipko na svojih oblačilih nosil Janez Vajkard Valvasor, je to zelo verjetno glede na rezultate študije oblačil in oblačilne kulture moških v 17. stoletju.

Čeprav Mestni muzej Idrija v projektu ni sodeloval kot partner, je bila strokovna pomoč zaposlenih in vodstva muzeja bistvenega pomena že pri zasnovi projekta in kasneje pri realizaciji nekaterih projektnih aktivnosti. Tudi pričujoča razstava je ravno zaradi znanja, možnosti in posluha Mestnega muzeja Idrija za tovrstne dogodke pridobila na kakovosti in so zato rekonstruirana oblačila predstavljena na nivoju, ki ustreza vloženemu delu in znanju projektnih partnerjev.
 Čipka – razkošje in priložnost?
Naj bo oboje. Predvsem ohranjanje in razvijanje znanja izdelovanja ročno klekljanih in šivanih čipk je potrebno razumeti kot vrednoto  - razkošje in priložnost za bodoče rodove.



ČRNA ŽENSKA MEŠČANSKA OBLEKA

Mala črna obleka, ki se spogleduje z evropskim modnim duhom konca 19. stoletja, daje vedeti, da je bila tudi Ljubljana pomemben del evropskega dogajanja tistega časa.
Lastnica obleke ni znana, vendar jo je skoraj zagotovo nosila na prelomu stoletja, ki ga je zaznamoval enako pomembno kot potres v Ljubljani leta 1895 tudi vzpon meščanstva v tistem času. To precej živahno obdobje med leti 1896 in 1910, ki ga imenujemo tudi preporod meščanstva, je vplivalo hkrati tudi na mestno modo. Prihajali so novejši materiali, modne revije in katalogi iz drugih evropskih prestolnic. Meščanstvo, ki je prevzelo in postalo celo jedro narodne identitete, se je želelo prikazati v svoji najboljši podobi, tako pred domačo kot tudi pred tujo javnostjo. Obleka je v stilu secesijskega obdobja, ki je zajelo popotresno Ljubljano in pospešilo njen takratni razcvet. Originalna obleka je izdelana iz črne taft svile v kombinaciji z vzorčnim žakardom rjavo črne barve in okrašena s klekljano svileno črno čipko, na katero so našiti stekleni kristalčki. Na oblačilu so vidni tudi ostanki predelav, po katerih se da sklepati, da je primarni kroj še nekaj let starejši. Zaradi dragocenosti oblek in njenih elementov je bilo to, da so obleko predelovali, za tisti čas značilno. Odločili smo se rekonstruirati zadnjo podobo oblačila iz obdobja okoli 1900.  Zgornji del obleke je podložen z bombažnim korzetom, ki ohranja obliko s pomočjo všitih kosti in kovinskega zapenjanja spredaj. Zelo oprijet korzet drži v pasu v gube položeno bluzo. Rokavi so pri ramenih ozki, proti zapestju se bogato razširijo in zaključijo z zapestnikom. Hrbtna stran je oprijeta in prešita z okrasnimi gubami, ki se v pasu razpustijo v majhne naborke. Ovratnik je ozek in visoko zapet, spredaj se nadaljuje v okrasno kravato, ki je okrašena s čipko. Čipka se ponovi tudi na neke vrste epoletah, ki so položene preko ramen. Čipka je na  oblačilne dele prišita ročno s spodnje strani.   Krilo se ni ohranilo.

Rekonstruirana obleka je izdelana iz skoraj identične svile, kot je bila uporabljena za original.
Črne, ročno klekljane svilene čipke na obleki sodijo v skupino cluny čipk. Rekonstrukcija čipk je bila izdelana na osnovi originalnih čipk, ki so na obleki zelo lepo ohranjene. Za izdelavo čipke je potrebno 18 parov klekeljnov. Rekonstruirana čipka je izdelana iz črne svile Bart-Francis, Shappe Super Best, 30/2. Prav tako kot na originalno čipko, smo tudi na rekonstruirano čipko steklene kristalčke našili ročno. Ta mala črna  obleka pripada obdobju, zelo pomembnemu za nadaljnji razvoj in prihodnost slovenskega meščanstva in s tem celotne podobe slovenskega naroda. Dobrih trideset let po nastanku te obleke, ki je izžarevala samozavest, odločnost in samostojnost nosilke, je tudi narod postal državotvoren in nadaljeval to pot.

Originalna obleka je last Mojce Celin, Modni studio CM, Ljubljana.
Pri rekonstrukciji so sodelovale:
- Rekonstrukcija čipke, vzorca za klekljanje in priprava elektronske verzije učnega gradiva za rekonstrukcijo čipke: Maja Svetlik, Čipkarska šola Idrija.
- Poučevanje klekljanja, testiranje vzorca, izbor materiala za klekljanje, izdelava načrtov za klekljanje v MBS: Stana Frelih, Čipkarska šola Idria.
- Klekljarice projektne skupine: Marjeta Bogataj, Liljana Kogovšek, Aleksandra Šeme, Zmaga Raljevič, Marijanca Yartz.
- Rekonstrukcija krojev in obleke: Mojca Celin, Modni studio CM, Ljubljana
- Šivilja in modelarka: Mateja Logar, Modni studio CM, Ljubljana.
- Koordinacija aktivnosti: Metka Fortuna, Čipkarska šola Idrija.

IDRIJSKA GOSPA

 Pri rekonstrukciji oblačila, ki smo ga poimenovali ''Idrijska gospa'', smo izhajali iz dveh ohranjenih originalov – obleke in vzorca za klekljan ovratnik. Idrija je v začetku 17. stoletja postala trg, v začetku 18. stoletja pridobila mestne pravice in bila priključena Kranjski. Vsestranski napredek pa je mesto doživelo v drugi polovici 18. stoletja in ostalo vse do konca 1. svetovne vojne eno najpomembnejših kulturnih središč. Ohranjena originalna obleka je primer obleke, značilne za 2. polovico 19. stoletja, ki je bila priljubljena tudi med idrijskimi ženskami. Čeprav, po trenutni modi, nekoliko starejši kroj, se je, tudi zato, ker so v Idrijo prihajale novosti z zamikom, ohranil do preloma stoletja in ostajal v rabi z nekaterimi predelavami tudi kasneje po letu 1900. Prav iz tega obdobja pa izvira tudi originalen vzorec za klekljan ovratnik, ki lahko smiselno dopolnjuje ohranjeno obleko.

Originalna obleka je bila najdena na slovensko govorečem območju, na današnjem avstrijskem Koroškem in je zelo dobro ohranjena. Narejena je iz tanke prelivajoče taft svile v vijolični barvi. Zgornji del je v životcu zelo oprijet in podložen z vatirano medvlogo, ki drži obliko. Ker je bilo blago, predvsem pa svila, zelo redka dobrina, je v zgornjem delu lepo vidna skrbna poraba tudi najmanjših kosov blaga. Rokavi so v ramenih ozki in se zvonasto razširijo proti zapestjem. Tudi na tej obleki so vidne predelave. Zgornji del je zaključen ob vratu s tanko okrasno letvico v šivu, ki se nadaljuje vzdolž zapenjanja do pasu. Gumbnice so ročno izdelane in gumbi so oblečeni v blago obleke. Krilo, ki je pripeto na zgornji del, je krojeno iz dveh širin blaga, položenih v drobne gube. Zapenjanje krila je spredaj v gubi, da je lahko skrito pod predpasnikom. Zrcalno zapenjanju je spredaj tudi žep. Spodnji rob krila je z notranje strani dodatno utrjen proti prehitri obrabi. Obleko so si ženske rade okrasile z ramensko ruto ali okrasnim ovratnikom, tako kot smo to naredili v primeru rekonstrukcije, ki so ga zapele z okrasno sponko ali z iglo. Večkrat so si ga okrasile tudi z majhnim šopkom rož.

Originalna obleka je last Mojce Celin, Modni studio Celin Mojca, Ljubljana.
Na originalnem vzorcu za klekljan ovratnik so lepo vidni podatki o datumu nastanka 25. marec 1900, številka vzorca Nr. 628 in ime avtorja Wenzel Suchomel. Originalni vzorec za klekljan ovratnik hrani v Mestni muzej Idrija v čipkarski zbirki. V okviru Osrednjega čipkarskega tečaja na Dunaju je bil leta 1879 ustanovljen Specialni atelje za risanje  čipkarskih vzorcev, kjer so bili risarji oziroma učitelji risanja tudi znani Johann Hrdlička in njegova žena Mathilde Hrdlička ter Francizke Hofmanninger. Vsi trije so tekom let izobrazili številne učence in so kasneje s svojimi vzorci  in vzorci učencev obogatili zbirko avstrijskih čipk. Johann Hrdlička je leta 1899 postal vodja risarskega ateljeja in je pošiljal veliko vzorcev za čipke tudi v Idrijo. Tako so v Mestnem muzeju Idrija shranjeni številni vzorci učiteljev, kakor tudi vzorci njihovih učencev. Avtor vzorca za klekljan ovratnik - Wenzel Suchomel je bil najprej učenec Specialnega ateljeja za risanje vzorcev, kasneje  pa je postal tudi njihov risar. Risarji v tem obdobju so sledili bolj umetelnim in zahtevnim vzorcem v secesijskem slogu s poudarkom na figurah in različnih geometrijskih, rastlinskih in predmetnih stiliziranih motivih.

Favorizirane so bile zaokrožene zaprte cvetne oblike, katerih dolga stebla so se živahno zvijala in razmejevala ter hkrati povezovala obdajajoče površine. Zelo zaželene so bile samostojne pretvorbe in stilizacije naravnih oblik.
Izbran vzorec za ovratnik lahko uvrščamo v skupino vzorcev z rastlinsko motiviko. Listi se po večini združujejo po trije skupaj in tvorijo veje, ki se glede na kroj ovratnika zavijajo v različne smeri. Kot sadeži oziroma popki na dolgih steblih se pojavljajo v dveh različnih velikostih, kjer se manjši združujejo po štirje skupaj v zaokroženo  celoto. Da motiv še bolj izstopa je kot polnitev narisana kitična mreža, kjer so ji na zunanjem delu vzorca dodani ovitki. Ovratnik sestavljata dva dela, leva in desna polovica, ki tvorita celoto. Na nekaterih mestih sta natrgana in poškodovana. Vzorci - papirci ovratnika so ohranjeni v dveh različicah – bledo rumeni in modri barvi. Na teh vzorcih se še ni klekljalo. Ker so ohranjeni vzorci narisan natančno, smo na kopijah, na katerih smo klekljali, samo popravili linije na poškodovanih mestih in pripravili levo in desno polovico za klekljanje.

Glede na čas, iz katerega izvira vzorec, smo se odločili, da bomo čipko klekljali z lanenim sukancem. Najprej smo za namen učenja klekljaric pripravili manjši vzorec, ki je zajemal vse motive, ki se pojavijo v vzorcu in jih je bilo potrebno prej preizkusno sklekljati. Glede na širino listov in nekatere izredno ozke veje in popke, smo se odločili, da bomo uporabili sukanec dveh različnih debelin. Za liste smo uporabili Goldschild 100/3, za popke in kitične polnitve pa Backens Knyppelgarn 80/2. Delo je potekalo na dveh blazinah, vsaka polovica ovratnika na svoji. Blazini sta krožili med klekljaricami, vsaka je  izdelala svoj del in dala blazino naprej. Na koncu smo polovico ovratnika odpeli in pripeli k drugi polovici. Dokončali smo še zadnje polnitve in obe polovici skvačkali oz. združili skupaj.

Pri rekonstrukciji so sodelovale:
- Rekonstrukcija vzorca za klekljanje in priprava učnega gradiva za klekljanje: Stana Frelih in Maja Svetlik, Čipkarska šola Idrija.
- Poučevanje klekljanja, testiranje vzorca, izbor materiala za klekljanje: Stana Frelih, Čipkarska šola Idrija.
- Klekljarice projektne skupine: Marjeta Bogataj, Milena Kalan, Liljana Kogovšek, Barbara Petrič, Zmaga Raljevič, Draga Sedej, Aleksandra Šeme.
- Rekonstrukcija krojev in obleke: Mojca Celin, Modni studio CM, Ljubljana
- Šivilja in modelarka: Mateja Logar, Modni studio CM, Ljubljana.
- Koordinacija aktivnosti: Metka Fortuna, Čipkarska šola Idrija.

OBLAČILO JANEZ VAJKARD VALVASOR

Janez Vajkard Valvasor (izvirno nemško Johann Weichard Valvasor) je bil rojen 1641 v Ljubljani, umrl je 1693 v Krškem. Bil je velik rodoljub in polihistor, baron, lastnik več posestev in gradov, med njimi Bogenšperk, Lihtenberk in Črni potok pri Litiji; ter član takrat najelitnejše združbe intelektualcev na svetu Royal Society v Londonu. Izdal je več knjig in razprav, najznamenitejša med njimi je monumentalno delo Slava vojvodine Kranjske (Die Ehre dess herzogthums), leta 1689. To znanstveno domoljubno delo je bilo prvi popis Kranjske, njenih zanimivosti ter posebnosti na vseh področji od narave in njenih čudes do ljudskih običajev in zgodovine. Delo, ki ga je opravil, ga je lahko le s strastnim zanimanjem za vse kar je bilo povezano z zgodovino in s Kranjsko. Na začetku vojak, kakor se za plemiča spodobi, se je prelevil v zbiratelja in znanstvenika, katerega cilj je bil spoznati in proslaviti deželo, v kateri je bival. Zbral je ogromno zbirko knjig, starega denarja, instrumentov in drugega blaga, ki se je po njegovi smrti razpršilo po svetu.
Valvasor je bil tudi tehnično izobražen in napreden. Kartografija, načrti za predore, predvsem pa tiskarna, ki jo je ustanovil, nam to dokazujejo. Tisk je bil v njegovih časih še dokaj nerazširjena tehnika, ki je v obliki rezanja podob v bakrene plošče bila tudi draga. Zahtevala je veliko ročnega dela, kar je pomenilo, da je moral vzdrževati številne risarje, jedkarje, graverje in druge, ki so mu omogočali tisk želenih podob. Slava vojvodine Kranjske  je delo, ki je  obsegalo kar 15 knjig in tako predstavljalo strošek, ki ga Valvasor ni zmogel. Leto pred svojo smrtjo je tako moral razprodati večino svojih zbirk in posesti.

Valvasor je bil svetovljan takratnega časa. Zanimanje za Kranjsko dokazuje poznavanje drugih Evropskih dežel. Njegova dela in delovanje pa nakazujejo, da so mu bila znana vsa večja mesta takratne centralne Evrope. Iz tega gre sklepati na redne in predvsem pogoste stike daleč iz Kranjske, kar je sigurno vplivalo tudi na njegov slog oblačenja, ki je zasledoval takratne modne evropske tokove. Močna uniformacija pripadnikov plemiškega sloja družbe, predvsem pa nosilcev javnih funkcij, je v takratnem času sicer zahtevala dosledno posnemanje oblačilne kulture. In vendar za domoznanskega raziskovalca ter izjemnega individuuma lahko sklepamo, da je nekaj domačih navad in kranjskih šeg vnesel tudi v svoj slog oblačenja. Njegovo delo, ki je bilo v celoti zapisano prepoznavanju Kranjske in Kranjcev v širšem okolju Evrope, je verjetno narekovalo tudi osebni prikaz nekaterih značilnih elementov takratne kranjske noše. Tako lahko sklepamo, da so bila njegova oblačila mešanica takratnih evropskih modnih slogov, ki so bili značilni za plemiški stan,  in kranjskih vplivov. Moda je k nam do srede 17. stoletja prihajala iz Španije, ki je bila vladarsko povezana z našimi kraji. Tako so bile povezave s Španijo močne, kar se je seveda poznalo tudi na oblačilni kulturi. Je pa to tudi obdobje, ko se je Španski vpliv začel manjšati. Sredi stoletja je bil posebno močan nov modni val, ki je pod vplivom tridesetletne vojne vnesel več sproščenosti  po vzorcu vojaške in meščanske mode. V drugi polovici 17. stol. k nam začne prihajati predvsem francoski oblačilni okus, vendar njegove posebnosti, ohlapni kroji in barvitost pa dotekajo v naš prostor že močno ublažene.

Baročna oblačila našega področja se v splošnem ne razlikujejo od tistih v sosednjih pokrajinah. Vodilno nit daje Francija, po kateri se zgledujejo vladarske in plemiške hiše po vsej Evropi. V istem času zasledimo tudi mnogo elementov nemške mode, ki se je bolj zgledovala po vsakdanji noši meščanov in vojakov in bila v okrašenosti zmernejša od francoske. Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske omenja, da se kranjsko plemstvo, posebej ljubljansko, oblači po francoskem in nemškem okusu. To zagotovo drži, saj so dotekale modne novosti na Slovensko predvsem iz severnih - nemških pokrajin, ki so se tako kot Italija zgledovale po modi Francozov. Likovne priče o naši modi ob koncu 17. stoletja so skope, vendar lahko sledimo Valvasorjevim opisom meščanske noše in plemiškim portretom tistega časa. Več podrobnosti zasledimo v likovnih in kiparskih delih v naši širši okolici, ki je bila takrat precej enovit prostor pod vladavino Habsburške dinastije. Značilna modna oblika je levji grivi podobna moška frizura. Moško oblačilo je sestavljal širok jopič okrašen z vezenino ali trakovi. Rokavi so bili zavihani navzgor. Zraven sodijo čipkasti jaboti ( rutne kravate) in okrašene  manšete. Odprt jopič je razkrival telovnik.  Dokolenske hlače se ožajo v kolenih in so lahko okrašene s črno čipko, ki je bila evropski modni trend 17. stoletja. Nosijo se v kombinaciji s svilenimi, običajno belimi nogavicami. Čipka je bila lahko del nogavic.

Zakaj smo se torej odločili za rekonstrukcijo oblačila, ki bi ga lahko nosil Janez Vajkard Valvasor? Zaradi najstarejše ohranjene ročno klekljane čipke v Sloveniji, ki so jo našli v grobnici družine Valvasor. Glede na kraj, kjer so čipko našli, jo imenujemo Valvasorjeva čipka, čeprav ni dokazano, da je dejansko krasila njegova oblačila, kljub temu, da za to obstaja veliko možnosti. Valvasorjevo čipko so našli 2001 v Arhivu RS, v privatnem arhivu Petra von Radicsa, raziskovalca iz 19.stoletja, ki se je predvsem posvetil raziskovanju življenja in dela učenjaka in polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja. Ko so v 19. stoletju odpirali družinsko grobnico v Mediji, je bila v njej tudi omenjena čipka. Vse do ponovnega odkritja je bila čipka shranjena v Arhivu Slovenije v modri pisemski ovojnici, na kateri je pisalo, da čipka izvira iz Valvasorjeve grobnice v Mediji. Najdena čipka je bila v izredno krhkem stanju, na katero so stoletja delovali posebni klimatski in biološko-kemijski procesi. Mikroskopske analize so pokazale, da gre za čipko izdelano iz svilenega sukanca, naknadno barvanega z železotaninskim barvilom, zaradi katerega je tudi spremenila barvo, ki naj bi bila v osnovi črna. Velikost fragmenta čipke je 53 mm – 60 mm x 113 mm in ga danes hrani Arhiv Republike Slovenije pod signaturo SI AS 984, Radics pl. Peter Pavel, 1883 – 1910, fasc.8, Fragment čipke iz Valvasorjeve grobnice. Vzorec je smiselno sestavljen in ustvarja rastlinski ornament, ki bi stilizirano lahko predstavljal motiv krizantem, izdelan pa je iz debelejšega sukanca kot osnova čipke, mreža iz pajkov. Čipka je bila konservirana v Arhivu RS leta 2002.
 
V Čipkarski šoli Idrija smo v okviru projekta »Čipka, razkošje in priložnost« v letu 2009 rekonstruirali  t.i. »Valvasorjevo čipko«.
Na osnovi digitalne fotografije in povečave originalne čipke je bilo potrebno izdelati študijo poteka niti, smeri in načine prepletanja in sukanja niti. Zatem na povečani osnovni mreži študijo praktično preizkusiti ter zaključiti in dopolniti dele, ki so v originalu natrgani ali manjkajo. Ker se čipko istočasno izdeluje s 44 pari klekeljnov, je bilo treba vsak posamezen del čipke natančno proučiti, sicer nadaljevanje klekljanja ni bilo možno. Ohranjen je del čipke, ki pa je bil ob odkritju na eni strani stisnjen ob ostalo čipko, po konzerviranju pa je bil ta del raztegnjen in po tem videzu se čipka zrcalno ponavlja, smo se ob izdelavi rekonstrukcije odločili, da rekonstruiranemu delu dodamo tudi zrcalni del. Po izdelanem vzorčnem primeru je bilo potrebno narisati vzorec v pravi velikosti z vsemi potrebnimi oznakami in tudi tega testirati. Tu se je pojavil problem pravilne izbire debeline svilenega sukanca osnovne mreže, sestavljene iz pajkov in debelejše, ki tvori motiv. Potrebno je bilo izdelati več verzij, da smo našli tisto, ki je najbolj podobna originalu.
Za začetek smo izdelali enoto vzorca z  belim tanjšim svilenim sukancem, ki smo ga imeli na šoli. S svilenim sukancem nimamo ravno veliko izkušenj, saj so naše čipke po navadi klekljane z lanenim ali bombažnim sukancem.
Na čipki sta uporabljeni dve različni debelini sukanca, tanjši za osnovo mrežo, sestavljeno iz pajkov in debelejši, ki izdeluje poudarjen motiv. Za debelejšo nitko smo uporabili več konturnih sukancev, toda nikakor ni bilo pravega učinka. Naše projektne sodelavke so nam razložile, da se velikokrat uporablja tako imenovan ploščati sukanec, ki je zelo tanek. Pravo debelino se dobi z zlaganjem nitk skupaj. Glede na dobljene rezultate smo določili pričakovane pravilne debeline sukancev, ki smo jih dobili v Franciji in Veliki Britaniji. Ko je sukanec prispel smo ponovno izdelali poskusne verzije,  določili pravi sukanec in število nitk za motiv. Po izdelavi testne čipke v pravi velikosti in materialu smo odpravili še zadnje pomanjkljivosti in potrebni so bili še načrti za izdelavo čipke, narisani v mednarodni barvni skali, ki so jih za pomoč pri delu rabile klekljarice. 

Čipka je široka 6 cm, vendar se za njeno izdelavo hkrati potrebuje kar 44 parov klekeljnov. Zaradi lažjega dela smo se odločili, da naročimo manjše, ožje in lažje klekeljne, še posebej tudi zaradi tankega sukanca, ki so ga naši težki klekeljni kar trgali. Ko je bilo vse pripravljeno, smo izvedli delavnico z našimi projektnimi klekljaricami. Za njih je bil to pravi izziv, ki pa so ga  z veseljem sprejele. Že takoj na začetku smo vložili veliko truda v zlaganje nitk za izdelavo motiva, saj nismo želele nikakršnih vozlov. Izračunali smo dolžino, nato pa vse nitke skupaj navili na klekeljna.
Na delavnici so sodelovale vse klekljarice, na koncu pa smo izbrali štiri, ki so izdelale čipke za potrebe oblačila, ki smo ga poimenovali Janez Vajkard Valvasor. Čeprav smo vložili veliko truda v iskanje informacij o čipkah, kot je bila ta najdena v grobnici družine Valvasor, nismo dobili res oprijemljivih odgovorov. Zato lepo prosimo vse, ki bi nam znali povedati kje so se v preteklosti tovrstne čipke izdelovale in za kakšen namen so bile uporabljene, da nam to sporočite na info@cipkarskasola.si . Vašega sodelovanja bomo zelo veseli.
 
Pri rekonstrukciji so sodelovale:
- Rekonstrukcija čipke, vzorca za klekljanje in priprava elektronske verzije učnega gradiva za klekljarice: Maja Svetlik in Stana Frelih, Čipkarska šola Idrija.
- Poučevanje klekljanja, testiranje vzorca, izbor materiala za klekljanje, izdelava načrtov za klekljanje v MBS: Stana Frelih, Čipkarska šola Idrija.
- Klekljarice projektne skupine: Milena Kalan, Barbara Petrič, Draga Sedej, Aleksandra Šeme.
- Rekonstrukcija krojev in obleke: Mojca Celin, Modni studio CM, Ljubljana
- Šivilja in modelarka: Mateja Logar, Modni studio CM, Ljubljana.
- Koordinacija aktivnosti: Metka Fortuna, Čipkarska šola Idrija.
- Strokovna  sodelavka : mag. Gojka Pajagić  Bregar, Narodni muzej Slovenije


KAČJI PASTIR

Čipkarska šola Idrija se je leta 2006 na povabilo italijanske čipkarske šole iz Gorice odločila za sodelovanje v njihovem projektu Intrecci naturali. V okviru navedenega projekta bodo v čipkarski šoli v Gorici sodelovali s priznanima modnima oblikovalcema Thessy Schoenholzer Nichols in Fabiom Feroce. Izdelali bodo nekaj kreacij visoke mode, ki bodo vključevale klekljano čipko in jih predstavili na modni reviji v Gorici, oktobra 2007. K sodelovanju na modni reviji so povabili še druge goste. V Čipkarski šoli Idrija smo se odločili, da bomo v ta namen izdelali modno kreacijo z naslovom Kačji pastir. Pri delu je bil naš glavni cilj v nastajanje modne kreacije vključiti otroke in jih seznaniti s celostnim pristopom od ideje do končne modne kreacije s klekljanimi čipkami. Pri nastajanju kreacije nam je pomagala slovenska oblikovalka Maja Drljepan, ki je navdih dobila v pravljici o Modrem kačjem pastirju. Zbrali smo skupino zainteresiranih učenk, ki so pod vodstvom učiteljice Ane Vončina in s pomočjo Maje Svetlik narisali vzorce za čipke. Pravzaprav so narisali pravljico in jo potem tudi sklekljali pod vodstvom učiteljic klekljanja v Čipkarski šoli Idrija.
Predstavo na temo nastajanja modne kreacije z avtorskimi čipkami učenk Čipkarske šole Idrija smo javnosti predstavili v času Festivala idrijske čipke, 23. junija 2007, pred banko Nova KBM v Idriji.


ČIPKARSKA ŠOLA IDRIJA V PROJEKTU INTRECCI NATURALI

Čipkarska šola Idrija se je z veseljem odzvala povabilu čipkarske šole iz Gorice v Italiji pri  sodelovanju v njihovem projektu Intrecci naturali. Projekt Intrecci naturali so v goriški šoli izvajali ob praznovanju 60. obletnice delovanja njihove šole, njegov sestavni del pa je bila tudi modna revija oblek z vključenimi klekljanimi čipkami, ki je potekala v Gorici 12. oktobra letos. Ker ima Čipkarska šola Idrija že nekaj izkušenj in znanja iz oblikovanja oblačil z vključeno klekljano čipko, smo si tokrat zastavili nov izziv – izdelati obleko, katere vitalni del – klekljane čipke- bodo avtorsko delo otrok – naših učenk!

Izziv? Eksperiment? Vsekakor oboje!
Izdelati obleko visoke mode ( Haute Couture) na temo kačji pastir, ki je bila ena od tem projekta,  v sodelovanju z otroki? Kako ustvariti kreacijo visoke mode in pri tem otrokom pustiti čim več ustvarjalne svobode? Kačji pastir, otroci, domišljija… Odgovor je bil na dlani – pravljica! Modna oblikovalka Maja Drljepan, ki smo jo povabili k sodelovanju pri izdelavi te obleke, se je spomnila, da je nekoč brala pravljico Polone Škrinjar z naslovom Modri kačji pastir. Kreacija je zasnovana na osnovi pravljice. Učenke so si izbrale vsaka svoj del pravljice in jih uprizorila v svoji čipki v svojem kadru. Kadri skupaj so všiti v korzetu, ki tvori nekakšen film prebrane zgodbe. Knjiga je sama po sebi zelo impresionistično, celo abstraktno ilustrirana, tako da otroci niso bili omejeni z videnim. Izdelati vzorce za tako zahtevno nalogo je predstavljalo bistvo celotnega dela, zato je od učenk, ne pozabimo starih od 10 do 14 let, terjalo veliko zbranosti, zanimanja in ne nazadnje natančnosti. Učenke so posamezni kader najprej večkrat skicirale in kasneje iz skic pobrale najboljše elemente ter jih vključile v celoto. Na tako preoblikovanih skicah so nato začeli nastajati vzorci, ki so morali zadostiti tako vizualnim kot tehničnim, to je klekljarskim zahtevam. Ko so bili vzorci zaključeni, jim je bilo potrebno vdihniti še barve in tako pripravljeni so bili izhodišče za naslednjo zahtevno stopnjo – klekljanje.

Pred samim klekljanjem je bilo potrebno izdelati študijo, kako uskladiti barvne niti, da bi zagotovili čim manj moteče kasnejše povezovanje in nadgradnjo različnih tehnik in elementov. Sledil je dogovor o uporabljenih materialih in barvnih odtenkih. Osnovni vodili pri klekljanju sta bili kakovost izdelanih čipk in s tem povezano brezpogojno upoštevanje vseh klekljarskih tehničnih zahtev ter medsebojna usklajenost posameznih kadrov. Klekljanje posameznih kadrov je bil tudi pravi preizkus timskega dela, saj so čipke nastajale na fizično ločenih oddelkih pod vodstvom različnih učiteljic. Izvajali smo  vmesna srečanja in usklajevanja in skupaj zadrževali dih v trenutku, ko smo izdelane čipke prvič postavili skupaj in bili nepopisno navdušeni ob doseženih rezultatih. Nastali kadri so  otroško videnje pravljice preneseno v svet čipke z vsemi njihovimi zmožnostmi kot tudi omejitvami. Kačji pastir, ki leti nad mlako, ko sreča žabo, čebele, konja in seveda svojo kačjo pastirico. Rezultati so naravnost fantastični. Na dnu obleke so prekrasne abstrahirane čipkaste kapljice, prav tako delo učenk, ki predstavljajo vodo, ki se na zadnjem delu obleke prelevijo v potok, če ne kar slap, narejen iz 12 metrov muslina, ki v obliki vlečke valovi vse do tal in še dlje. Osnova obleke je čista svila turkizno modre barve, ki poudarja pastelne odtenke zelene, modre in vijolične barve zastopane na čipkah. Korzet in torbica v obliki kanglice sta iz travnato zelene šantung svile. Pravzaprav je obleka prav posebna ilustracija knjige v tehniki visoke mode. Kaj so značilnosti visoke mode? Dragoceni materiali… te imamo…na stotine ur ročnega dela…preko 300 delovnih ur…in kot tretja najbolj pomembna značilnost…to je unikatnost…zagotavljamo vam, da je taka obleka le ta, ena sama, prav posebna in…kot iz pravljice.

Obleka ''Kačji pastir'' je bila naš glavni adut na modni reviji v Gorici. Bralci se je morda spomnite tudi z letošnjega Festivala idrijske čipke, kjer so otroci, ki so klekljali čipke še uprizorili pravljico o Modrem kačjem pastirju. Uprizoritev je nastala pod vodstvom dramaturginje in režiserke Ane Kržišnik. Druga obleka je nastala v sodelovanju Čipkarske šole Idrija in modnega oblikovalca Boruta Šulina. Poimenovali smo jo ''Valovanje reke''.V kreaciji se prepletajo utrinki iz narave -  kapljice, kaplje se združijo v mogočen slap, ki ovije žensko telo. Detajli z veliko ročnega dela ter ročno klekljana idrijska čipka in njene brezmejne možnosti izražanja dopolnjujejo zgornji del večernega oblačila in ga  zaokrožujejo v brezčasno umetnino. Tretja obleka pa je nastala kot dopolnitev čevljev oblikovalke modne obutve Alje Novak, ki vključujejo ročno klekljano čipko. Čevlje je poimenovala ''Izvir''. Ideja o čevljih z idrijsko čipko izhaja iz razmišljanj o vpetosti unikatnega oblikovanja čevljev med sodobnost in tradicijo slovenske kulturne dediščine. Sodobnost v smislu ideje sodobnega dizajna čevlja se prepleta s tradicijo izdelave klekljane idrijske čipke, kot drugačne interpretacije apliciranja čipke v usnje. Združiti mehkobo prepletajoče niti idrijske čipke in kompaktnost in netransparentnost usnja  pomeni v tehnološki izdelavi poseben izziv. Čipka simbolizira vodo, čevlji pa predstavljajo materijo, iz katere voda izvira. Vsem sodelujočim v projektu je potrebno izreči zahvalo in čestitke za dosežene rezultate. Modnim oblikovalcem, ki so se odločili za sodelovanje s šolo in se odpovedali honorarju, učiteljicam in ostalim zaposlenim na Čipkarski šoli, klekljarici Marici Jereb, predvsem pa našim učenkam: Anji Rupnik, Maji Zajc, Suzani Poljanec, Ines Čuk, Neži Pelhan, Kaji Sedej, Blažki Benčina, Andreji Kavčič, Janji Česnik in njihovim staršem.

ČIPKA – EVROPSKA MREŽA

Projekt Čipka - evropska mreža je vključen v program Evropske unije, Socrates - Grundtvig 2.
Projekt je namenjen evropskemu sodelovanju med organizacijami in temelji na filozofiji vseživljenskega učenja. Za strokovno tehnično podporo in izvajanje programov skrbi Center za mobilnost in evropske programe izobraževanja in usposabljanja, CMEPIUS (povezava na http://www.cmepius.si/index.).
Koordinator projekta je REGIONE ABRUZZO, iz italijanskega mesta L'Aquile, Italija (povezava na http://www.regione.abruzzo.it/portale/index.asp )

Ostali partnerji pa so:
FORUM ALTE SPITZE, iz Ubach-Palenberga, Nemčija (povezava na http://www.deutscher-kloeppelverband.de )
SANCHEZ APARISI, iz Valencije, Španija ( povezava na http://www.realce.es/la_encajera/home.htm)
ASSOCIATION DENTELLES ET BLONDES, iz Caena, Francija. ( povezava na http://blondecaen.chez-alice.fr/presenta.htm#ASSOCIATION.htm)
ČIPKARSKA ŠOLA IDRIJA, Idrija, Slovenija.

Program je trileten. Z delom smo pričeli v letu 2004-2005, v letošnjem letu pa se zaključuje. Za temo našega projekta smo izbrali rekonstrukcijo starih pečnih čipk in eden glavnih ciljev je izdaja publikacije, kjer bodo objavljeni vzorci in načrti teh čipk. Tako bomo ohranjali stare vzorce in širili znanje izdelave pečnih čipk vseh držav udeleženk. Naše delo poteka v obliki srečanj v krajih in deželah partneric, kjer vedno pregledamo zadane naloge ter si postavimo cilje in načrte do naslednjega srečanja. Na srečanjih smo si izmenjavali znanja o point ground čipkah, obiskovali muzeje in razne delavnice. Srečanja so pogosto spremljana z lokalnimi prireditvami gostujoče države. Tako smo v Idriji organizirali srečanje neposredno pred Festivalom idrijske čipke, vključili tudi goste v dogajanja ter omogočili ogled našega festivala. Podobno je bilo tudi v gostujočih državah. Tako smo vsi udeleženci imeli možnost spoznati lokalne znamenitosti, kulturno in klekljarsko dediščino dežel udeleženk. Prvo in drugo leto smo se ukvarjali predvsem z rekonstrukcijo čipk in pripravo gradiva za publikacijo. Tako smo si na našem prvem srečanju v tretjem letu, ki je potekalo oktobra v Italiji, že lahko ogledali publikacijo Point Ground Lace in imeli prvo javno predstavitev. Tretje leto je namenjeno predvsem širitvi rezultatov, poleg tega se dogovarjamo o izdaji zgoščenke s klekljarskim priborom, ki jo nameravamo narediti v tem letu. V času trajanja projekta smo za slovenske klekljarice pripravili več delavnic naših pečnih čipk, tila, pa tudi point ground čipk naših partneric. Upamo, da smo z našim projektom na novo oživili pečne čipke in se bodo pogosteje pojavljale na blazinah naših klekljaric.

Čipkarska šola Idrija 2013 . Vse pravice pridržane